Bil je vikend, ko se je odvil sejem, ki je v našem kraju vsako leto istega časa. Tokrat sem imela čas in sem ga obiskala. Nisem imela nobenega namena, da bi si kaj kupila, le želela sem se sprehoditi med stojnicami in pogledati, kaj vse se danes ponuja.
Bila sem presenečena nad ponudbo, res je bilo veliko tega. Lahko bi si marsikaj kupila, kar bi tudi potrebovala, sem kasneje ugotovila, a si nisem. Ko pa sem prišla do stojnice, kjer so prodajali domačo ovčjo volno, sem se ustavila, ker je bila tam gospa, ki je pletla nogavice. Ne vem, zakaj me je to tako pritegnilo. Nisem si želela kupiti njenih nogavic, dobila sem željo, da si kupim volno in si nogavice spletem sama. Zaklepetala sem se z gospo, ki mi je povedala, kako se pletejo nogavice. Seveda si nisem zapolnila, kako le bi si. A bilo je dovolj, da sem vedela, da bi to meni lahko uspelo. Tako sem kupila ovčjo voljno, igle in komaj čakala, da pridem domov, odprem knjigo pletenja in se začnem učiti plesti nogavice.
Tokrat je to edino, kar sem prinesla s sejma. Prve dni sem več razdirala, kot pa pletla. Moji začetki niso bili obetavni, vendar sem vztrajala. Na koncu mi je le uspelo in z vsako vrsto je bilo lažje. Danes pletem tako, da zraven gledam televizijo. Ja, tudi to je možno, ko prideš v prakso. Tega nisem verjela, a sem videla gospo, ko je pletla in se je pogovarjala z menoj. Takrat sem videla, da se to da. Roke v bistvu delajo same. Malo smešno rečeno, a je čista resnica. Jaz sem si spletla svoje prve volnene nogavice. …
