Medem, ko so mi žaluzije delale prijetno senco, pred soncem sem brez najmanjše skrbi spala do dvanajstih. Bila je sobota in za mano je teden, ki ne vem kdaj je minil zaradi obilice dela. Spat sem šla včeraj okoli polnoči, po tem, ko sem bila od šestih zjutraj pokonci in prav vedela sem, da potrebujem več kot deset ur spanca. Vprašanje je bilo le, ali se bom zbudila prej, ker že cel teden spim po šest ur ali pa mi bo vseeno uspelo, da naspim. V upanju na zadnje sem zastrla žaluzije do kraja in odšla spat.
Od približno sedmih dalje sem se na vsako uro za nekaj sekund prebudila in takoj zaspala. Ko sem se nazadnje zbudila je bila ura pol dvanajstih in nisem več zaspala nazaj, sem se pa počasi prebudila in malce pred dvanajsto vendarle vstala. Zunaj je bilo sončno zato sam žaluzije le delno odstrla, da se najprej do konca prebudim. Brez kave seveda ni šlo. Šele, ko sem spila kavo, sam si lahko naredila zajtrk, ker sem bila še vedno tako nenaspana, da bom verjetno kar cel dan počivala: Vem, da bi bilo bolje, da bi šla na kakšen sprehod, ampak nisem zmožna. Danes ne. Največ, kar bom naredila danes, je to, da bom šla popoldan na kavo na balkon in potem nazaj počivat. Končno imam prost konec tedna in vse, kar bi lahko delala zunaj danes, lahko delam tudi jutri. Vreme je napovedano lepo za cel konec tedna tako, da ne bom prav nič zamudila.
Zna se zgoditi, da žaluzije niti ne bom dvignila do kraja, da se ne bom do kraja zbudila. Lahko se namreč zgodi, da ne bom mogla zaspati do sredine noči in bom ponovno v nedeljo nenaspana, kar si pa prav res ne želim, kaj preveč. Zagotovo ne bo prav nič narobe, če bodo žaluzije ostale, tako kot so sedaj. …
