Sama se imam za dobrega voznika, včasih pa na cesti doživiš marsikaj in danes na avtocesti več ne vozim sproščeno, ker sem enkrat imela majhno srečanje prikolice in sem se komaj izmuznila nesreči. Namreč pri prehitevanju enega gospoda, ki je šel mimo mene, je precenil razdaljo in ko je prehitel z avtom je prehitro zavil na zakaj na vozni pas, tako za sabo prikolice ni videl, da se bo zaletela vame.
Ker sem tako hitro odreagirala, se umaknila na drug pas in zraven malo zavirala, sem rešila situacijo. Možakar je šele kasneje videl, kaj bi se lahko zgodilo, ker ni videl prikolice. Še danes ne vem, ali je precenil dolžino ali pa je pozabil, da ima za sabo prikolico. Odpeljal se je naprej, sicer pomahal z roko skozi okno, kot da se je želel opravičiti in zahvaliti, jaz pa od takrat na prikolice gledam drugače.
Prav strah sem dobila pred njimi in ko me prehitevajo avti, ki imajo prikolice, sem posebej pozorna. Sama pa imam tak strah, da avte, ki vozijo prikolice ne upam prehitevati. Ja, lahko se v tebe prikrade strah, ko najmanj misliš. Sama ne bi nikoli rekla, da se bom takrat tako prestrašila, da bom od takrat naprej na avtocesti prestrašena. Ena prijateljicam mi je svetovala, da naj počasi probam na avtocesti prehiteti prikolice, začnem pa naj tam, ko ni gneče in je cesta dovolj široka.
Jezna sem bila sama nase, da sem se takrat tako prestrašila prikolice, po drugi strani pa je prav razumljivo, saj sem preprečila lahko trčenje in nihče ne ve, kako bi se lahko končalo. Vedela sem, da se bom mogla z strahom soočiti, kajti drugače bo lahko strah vplival na mojo vožnjo in postala bom slaba voznica. Počasi sem pozabila na prikolice in začela voziti bolj sproščeno, a šele ko sem jih kakšnih 20 prehitela z strahom in trdimi rokami na volanu.